Hobotnica

Gledam svojo vrstico z zaznamki. Lepo je urejena. Kar potrebujem imam na dosegu enega ali dveh klikov. Vsak zaznamek vodi k novi izkušnji, vsebinam, zabavi ali delu. Potem začnem razmišljati širše. Poskušam si vizualizirati na katere načine sem vpet v splet. Koliko povezav nudi podatke in koliko informacije? Zabava ali resno delo? Kaj mi določene zadeve sploh koristijo? Za boljši občutek izbrišem nič hudega sluteči zaznamek. Vem, ni imelo smisla, ampak sem.
Začnem pogledovati proti zagonskemu meniju. Katere programe imam zagnane? Katere pripete v hitri meni? Foobar in LINQPad, vse ostalo je povezano s spletom. Od tega je samo LINQPad neposredno namenjen resnemu delu. Kje pa so ostali programi za delo? V mapi, na namizju. Stran, da ne bi po nesreči kliknil.
Na namizju me iz strani gleda koledar, pod njim pa vremenar. Zaupam samo prvemu. Drugi je odvisnik od interneta. Ostale mape na namizju vsebujejo resno programje. Urejanje, programiranje, risanje, montiranje, načrtovanje, razvoj...
Treba je biti pošten do sebe. Vse kaže, da je v prvi vrsti zabava. Jasno, saj gre za domači računalnik. Bolj zanimivo pa je pogledati vse te kanale, ki vodijo do mene.
V ta namen sem na hitro narisal diagram organizacije.

Zadeva niti ne zgleda tako kritična. Zahvala gre Google Reader-ju, ki je agregator za novice. Za pokritost komunikacijskih protokolov pa skrbi Digsby. Vsak skrbi za centralizacijo svojega področja. Seveda pa nista vsemogočna. Google Reader je najboljši za spremljanje portalov/blogov, ki ne generirajo veliko vsebine. Če mu predstaviš npr. 24ur.com, postane neobvladljiv, to pa nima smisla. V teh primerih se je treba naročiti na bolj specifične RSS-e. Za hiter pregled pa kar zaznamek. Na drugi strani pa Digsby tudi ne more ponujati vsega iz vseh svetov. Podprt ni recimo Skype. Svojo elektronsko pošto sem uspešno centraliziral s povezavo vseh računov v Gmail. Za ustvarjanje vsebin je tu samo Blogger. Razni spletni forumi so sicer odličen vir informacij a nisem nikjer posebej aktiven.

Med socialnimi omrežji pa imamo tri kandidate. Facebook za bolj privatne zadeve. Twitter za deljenje povezav in občutkov. Najmlajši, Google+, pa je hibrid obeh.

Problem

Iz sheme je razvidno, da so problematična socialna omrežja in klepeti.

Rešitev

Pri klepetu se je potrebno znebiti MSN dinozavra. Poskušal bom počasi prestavljati kontakte v Google Talk.

Socialna omrežja pa so bolj komplicirana. Najlažje bi se odkrižal Twitterja. Je zelo neoseben, ne uporablja ga dosti znancev, sledim pa predvsem tehnološkim novicam. Twitter služi predvsem mojim interesom, področju.  Večina teh twitterašev pa je že na Google+. Prehod bo trajal nekaj časa a ocenjujem, da bo Google+ API zadevo pospešil. Potem bo namreč možno pošiljati vsebine na vsa omrežja hkrati. Pogrešal pa bom možnost iskanja v TweetDecku a tudi to lahko reši Google+ API.

Facebook je trd oreh zaradi socialnega grafa. V bistvu si kar nekako priklenjen zaradi vseh stikov. Ampak zadeva je daleč od rožnatega. Zelo malo je pravih vsebin, ljudje so naveličani in zato niso dosti aktivni. Že dolgo nisem objavil nič osebnega, večinoma naključne domislice. Večina uporablja Facebook kot Twitter. Na takšen način bo Facebook izzvenel in postal rumeni tisk našega življenja. Pogrešal pa bi dogodke, ki dejansko povezujejo ljudi.

Sklep

Vse ima dobre in slabe strani. Skupni imenovalec pa je Google. Iz skice je razvidno, da pokriva vsa področja. Je to dobro? Se je pametno navezati samo na enega? Tega ne moremo vedeti. Kaj lahko se v prihodnosti zgodi, da bo Googlov ekosistem postal v neki meri plačljiv. Pokazal bo čas. V tem trenutku je to pametna poteza. Sploh, če upoštevamo še trg mobilnih telefonov in tablic. Google zelo dobro pokriva vse komunikacijske kanale. Trenutna situacija je takšna, v prihodnosti pa lahko pridejo novi igralci in nova pravila. Že dolgo je tega, ko je Reporter Milan rekel: "PAZITE SE KITAJCEV". Mi pa smo se smejali...